Arhiv dne 17. april 2007
17.04.2007
Preden se lotim prednosti in slabosti uporabe prostega, odprtokodnega programja, bi rad pokazal glavne značilnosti avtorjev in uporabnikov programov na tem področju.
Navadni uporabnik nima znanja o programskem jeziku, prevajanju programa. Nima interesa iskati rešitev problema, ki se pojavi ob uporabi programa. Želi si, da bi po inštalaciji program pričel uporabljati in bi le-ta deloval tako, kot si uporabnik želi. Ne želi se igrati z nastavitvami, prilagajati aplikacijo svojim potrebam in izkoriščati tako program kot tudi opremo do njenega maksimuma. Ne zanimajo ga licence, večinoma niti ideologija. Važno je, da deluje.
Programerji pa so povečini ljudje, ki jim je računalništvo konjiček. Program so napisali bodisi ker je plačljiva verzija predraga, bodisi, ker jim ne nudi dovolj opcij, bodisi ker ne deluje tako, kot bi si želeli. Poznajo tako svoj operacijski sistem, programski jezik v katerem pišejo kodo, svoje želje in svoj program. Važno je, da program deluje tako, kot si sami želijo.
Razlika med navadnimi uporabniki in programerji je v veliki meri povzročila govorice, da je nelastniška oprema slabo narejena, ima številne varnostne in uporabniške luknje,… Da je težka za uporabo, težko se je nanjo privaditi, je okorna in nelogična. A kot bom pokazal kasneje, ko bom predstavil nekatere odprtokodne programe, temu ni tako. Vsaj ne več. Obstajajo seveda še vedno določene pomanjkljivosti, na katere moramo računati in s katerimi se moramo sprijazniti, če želimo uporabljati prosto programje, a pogosto je to za navadnega uporabnika manjše zlo kot pa seči globoko v denarnico za podoben izdelek. Predvsem pa je uporaba licenčnega prostega programja legalna, zloraba licence lastniškega pa kazniva in vedno bolj tudi preganjana.
Pozabil sem omeniti še en sklop populacije, ki tudi vpliva na samo gledanje uporabnika na prosto programje. Tu imam v mislih predstavnike lastniške opreme, ki v prostem programju vidijo tekmeca in nevarnost. Nevarnost v obliki konkurence. V to skupino se ne želim spuščati, a omeniti jo moram zaradi govoric, ki jih sprošča in seje paniko med ljudmi. Vedeti je namreč potrebno, da s tem, ko pride na “trg” prosto programje, ki je dobro, uporabno in brezplačno, podjetja izgubijo določen tržni delež. Tega ne morejo enostavno zanikati in ker se je težko boriti proti brezplačni stvari je lažje onečastiti konkurenta. Pa čeprav s polresnicami, včasih celo neresnicami. Najpogosteje pa gre tu za izpostavljanje napak, ki jih ima prosto dostopni program, pa čeprav ima včasih lastniški tudi te iste napake.
A naj bo dovolj za sedaj. Več o prednostih in slabostih proste kode si boste lahko prebrali tu v naslednjih dneh, ko bom objavil tudi prve opise programov.
Na svetu obstajata dve vrsti programja: prvo, večini bolj znano je lastniško programje, drugo pa prosto programje. Obe skupini pa sta sestavljeni iz podskupin, a se v podrobnosti tu ne bi spuščal.
Lastniško programje je, kot sem že omenil, večini ljudi bolj poznano, saj ga vsakodnevno uporabljajo. Pomembno se je zavedati, da izraz lastniško programje ne pomeni izključno plačljive programe (Microsoft Windows) ampak tudi brezplačne (Microsoft Internet Explorer). Za obe podskupini je skupno, da izvorna koda programa ni v celoti na voljo ali pa je izdana pod takimi licenčnimi ali patentnimi pogoji, da jo je nemogoče popravljati, spreminjati, dopolnjevati ali pa uporabiti pri našem programu brez da bi kršili kakšno pravilo.
Prosto programje pa tudi lahko razdelimo na plačljivo in pa brezplačno podskupino, odvisno od licenčnih pogojev, pod katerimi avtor izda svoj program. Na voljo pa je izvorna koda programa, število pravic, ki jih ima uporabnik le-tega pa je bistveno večje. Pa je to edina razlika med obema glavnima skupinama?
Glavna razlika med lastniško in prosto programsko opremo je v sami ideologiji izdajatelja. Medtem ko je v ozadju lastniškega programja bolj materialistično gledanje je v ozadju prostega programja bolj socialni pogledi. Programer oziroma podjetje, ki se odloči za tako vrsto izdajanja programov običajno ne služi s samo distribucijo ampak z nudenjem sekundarnih uslug (pomoč, prilagajanje, učenje).
Prost, odprtokoden program je torej na voljo vsem in vsakomur, licence sicer so prisotne a dovoljujejo upravljanje s programom v katerikoli smeri si uporabnik želi. Podjetje, ki je program izdalo, pa živi in posluje bodisi ob pomoči donacij, bolj pogosto pa z nudenjem uslug, pomoči uporabnikom, bodisi s prilagajanjem programa specifičnim potrebam strank, migracijo iz drugega sistema, pa še bi se lahko našlo.
Lepo pozdravljeni na spletnem dnevniku posvečenem odprtokodnim programom, odprti kodi in ostalim sem spadajočim temam. Ko sem se prvič znašel za računalnikom se nisem prav veliko zanimal za to, kaj je na njem naloženo. Igrice, ki so mi bile ljubše kot pa črnobel MS-DOS ekran, sem našel pri prijateljih in jih na disketah prinesel domov.
Kasneje je prišlo drugačno, grafično okolje, poznano pod imenom Okna 95. Z Okni sem se pred tem že srečal, a so bila ta drugačna. Nove tehnologije so prinesle povezavo v Internet, hitrejši pretok informacij, ob tem pa tudi številne možnosti nelegalnega razpečevanja z avtorskimi pravicami zaščitenega programja. A takrat s tem še ni bilo nič narobe - no vsaj govorilo se o tem ni.
Velike programerske firme pa so kaj kmalu ugotovile, da jim nelegalna oprema pričenja nižati njihove dohodke, zato so se pričeli boriti proti širjenju le-te. Najprej precej neuspešno, kasneje vedno bolj uspešno. Bitke bijejo tako z uporabo zaščit proti kopiranju kot tudi na sodiščih.
A uporabniki še vedno radi uporabljajo piratske verzije programov. Bodisi ker se niti ne zavedajo, da delajo zakonsko prepovedan in preganjan prekršek, bodisi ker jim je škoda odšteti precejšen kup denarja.
Zadnji čas pa na spletu vedno pogosteje najdemo novo obliko programja, ki ga združuje zamisel, da naj bo prosto dostopen vsem ljudem. Pogosto avtorji programov poleg samega programa dajo na ogled tudi njegovo izvorno kodo, od koder tudi ime - odprtokodno programje. Prepoznamo jih lahko tudi po uporabi skupnih licenc. Ene izmed najbolj razširjenih so GPL (General Public Licence, tudi GNU GPL), BSD (Berkeley Software Distribution), MPL (Mozilla Public Licence) ter njihove različice.
V Sloveniji je od odprtokodnih programov verjetno najbolj poznan in razširjen Mozillin Firefox, večina pa nas je tudi že slišala za alternativni operacijski sistem Linux. Upam pa, da boste na tej strani našli še kakšne druge uporabne programe.
