Objave v kategoriji 'Programi'
22.10.2007
Ko sem pri delu v laboratoriju prvič uporabil službeni računalnik, sem bil začuden. Nameščen je bil Firefox, kar je še vedno redkost v službenih okoljih, a bolj kot to me je presenetilo, da so sodelavke uporabljale gol Firefox, brez razširitev. Vesel sem bil, da jim je sam brskalnik tudi tak, gol, všeč in da ga rajši uporabljajo kot pa konkurenco. A vseeno, ravno razširitve so po mojem mnenju najmočnejša prednost tega brskalnika pred ostalimi.Razširitve, oziroma dodatki so po večini majhne dopolnitve brskalnika, ki jih uporablja le določen del uporabnikov. Da bi brskalnik ostal majhen, hiter in sposoben, jih razvijalci niso vključili v sam program. Omogočajo nam hitrejše, bolj varno surfanje po spletu, odstranjujejo moteče elemente spletnih strani (recimo oglase), poskrbijo za videz našega brskalnika ali pa vanj vnesejo dodatne storitve, recimo vremensko napoved, bralnik RSS naročnin.
Ker jih je preveč, da bi opisal vse, sem se osredotočil samo na najbolj uporabne in zanimive. Tudi teh je preveč za en sam zapis, zato sem ga razdrobil na več krajših, a bolj preglednih in tematsko urejenih. Pred vami je tako opis razširitev, ki izboljšajo uporabnikovo doživljanje spleta.
Slovarji
Prva stvar, ki si jo sam namestim, je črkovalnik za slovenski in angleški jezik. Firefox s pomočjo slovarja preveri naše vnose v vnosna polja. Tako nam olajša pisanje e-mailov prek spletnega vmesnika, pisanje bloga, komentiranje le-tega, pa tudi izražanja naših mnenja po forumih in pisanje raznih prijavnic in poročil. S tem naredi naše zapise bolj berljive, kar posledično dvigne njihovo priljubljenost in razumljivost med bralci.
Ko namestimo želene slovarje in pričnemo pisati v vnosno polje, nam Firefox sam podčrta besede, ki jih nima v slovarju. Ker imamo lahko nameščenih več jezikov, moramo po potrebi seveda izbrati med njimi: s klikom na desni miškin gumb v polje se nam odpre meni, kjer poiščemo Jeziki (Languages), izberemo ustrezen jezik in črkovalnik bo polje preveril v tem jeziku. Ko bo naletel na neznano besedo, jo bo podčrtal, s klikom na desni miškin gumb na to besedo pa nam bo v meniju podal predloge; klik na predlog bo zamenjal napačno zapisano besedo s pravilno. Seveda lahko besede tudi dodajamo v slovar (meni v polju, Dodaj v slovar (Add to dictionary)).
Uradna stran
Adblock Plus
Reklamna sporočila so se že več let nazaj preselila iz TV sprejemnikov in revij na splet. Strani so jih polne. Bolj kot utripljejo, so živih barv in atraktivnih oblik, bolj kot šokirajo bralca, večja je njihova uspešnost. Meni osebno so postale moteče, saj me motijo pri branju novic, večkrat pa se je tudi že zgodilo, da sem nenamerno kliknil nanje in namesto na želeno stran prišel v kakšno spletno trgovino.
Adblock Plus je razširitev, ki odstrani neželene oglase. Odstrani lahko slike, bodisi animirane ali neanimirane, še bolj uporaben pa je, ker lahko odstrani tudi v flashu izdelane oglase, ki lahko vsebujejo tudi zvok. Uporablja že vnaprej nastavljeno zaporedje ukazov, ki običajno prikazujejo oglase, tako da nam bo večino tujih oglasov avtomatsko odstranil.
Seveda lahko določene oglase odstranimo tudi sami. Z desnim miškinim klikom na oglas se nam odpre meni, na dnu katerega se nahaja Adblock … Le-ta bo avtomatsko poslal viden oglas v pozabo. Ker določene oglase prikazujejo oglaševalske agencije, lahko z uporabo zvezdice (”*”) na primernem mestu odstranimo vse oglase te družbe. Primer: spletni naslov reklame je http://reklame.zlobnezi.com/kako_vas_opehariti.jpg, mi pa kot blokirani naslov vpišemo http://reklame.zlobnezi.com/*.
Uradna stran
Translator
Splet je poln informacij. A pogosto se zgodi, da le-te niso v angleščini ampak v nemščini, španščini, ruščini ali celo kakšnih vzhodnjaških pismenkah. Številnim tudi ni najbolj pri srcu angleščina, rajši imajo kak drug jezik. Vsi omenjeni uporabniki spleta bodo nedvomno veseli spletnega prevajalca, Firefox razširitve, ki v izbrani jezik prevede besedo, odstavek ali pa kar celo stran in njene podstrani.
Translator (Prevajalec) po namestitvi v statusni vrstici prikaže majhno ikono z zastavami. Če kliknemo nanjo lahko izberemo kombinacijo jezikov, iz katerih naj se izvrši prevod. Odprla se nam bo nova, prevedena stran.
Seveda prevodi niso profesionalni, a vseeno dovolj dobri, da lahko razberemo, o čem stran govori. Primer: originalna stran, prevod v angleščino.
Uradna stran
18.10.2007
Januarja ‘07, ko sem starinsko grafično kartico NVIDIA GeForce 2 končno zamenjal za poskočno GeForce 7600 GS, so tudi mene zasrbeli prsti po razvpitem upravniku oken Beryl, ki je, kot odgovor GNU/Linux skupnosti na namizje Windows Vista Aero, buril domišljijo geekov - in mene (ne, nisem geek :-)). Beryl je na GNU/Linux namizje prinesel svežino in privlačnosti, ki je pritegnila mnogo pogledov iz sosednjih taborov. Poznam primere, ko so uporabniki MS Oken presedlali na GNU/Linux predvsem zaradi grafičnih bonbončkov omenjenega upravnika oken. In prav so imeli, saj so nekateri učinki namizja res dih-jemajoči.
O čem sploh teče beseda?
Beryl je bil kot poganjek projekta Compiz eden izmed upravnikov oken X (UNIX in podobni OS), ki za izrisovanje namizja uporabljajo 3D strojno opremo in grafično knjižico OpenGL. Končen rezultat je podoben že prej omenjenemu Windows Aero ali pa učinkom MacOS X, z mnogimi samosvojimi vstavki in razširitvami. Beryl se je nedavno zopet združil s Compizom in ga obogatil z zbirko vstavkov ter nastavitvenim sistemom za upravnika oken Compiz. Nekateri so Compiz kritizirali, da se razvija počasi kot polž, medtem ko smo imeli uporabniki Beryla občasno občutek vožnje na vlakcu smrti. Compiz Fusion je, med drugim, harmonija teh dveh projektov. Po začetni negotovosti sem se tudi jaz opogumil, odstranil pokojni Beryl in namestil mladi Compiz Fusion.
Namestitev
Namestitev na distribuciji (K)Ubuntu 7.10 poteka dokaj preprosto. Najprej uredimo spletne vire za APT, posodobimo njihov seznam in v ukazno vrstico vpišemo ukaz: sudo apt-get install compiz compizconfig-settings-manager sexy-python emerald emerald-themes. To je vsa znanost. Seveda je dobro imeti nameščene najnovejše gonilnike za grafično kartico. Sledi zabavanje s številnimi nastavitvami, ki utegnejo hitro zmesti neukega uporabnika. Kot olajšava je na voljo tudi preprosta različica nadzornega centra: simple-ccsm. Končno sledi zagon z ukazom compiz --replace in emerald --replace
Grafični učinki
Čeprav za razliko od Windows Vista za prikaz gate-parajočih učinkov Compiz ne potrebuje najsodobnejše strojne opreme - teče že z Geforce 2 - zmogljiva grafična kartica in malo boljši procesor vseeno ne škodi. Učinki/vstavki Compiz namizja nimajo le vloge kiča, temveč igrajo praktično vlogo pri vsakdanjih opravilih. Za boljšo ilustracijo si jih oglejmo nekaj:
Desktop Cube
Eden najbolj znanih in razpoznavnih vstavkov je gotovo Desktop Cube. Vstavek koristi štiri navidezna namizja “kocke” na katerih lahko razporejamo okna odprtih programov ter se izognemo prenatrpanosti. Zelo uporaben pomožni vstavki se imenuje Rotate Cube, ki omogoča obračanje kocke.
Enhanced Zoom Desktop
Slabovidni se bodo tega vstavka zelo razveselili, saj lahko z njim povečamo namizje po katerem se nato enostavno premikamo z gibi miške.
Negative
Spremeni celotno namizje, ali samo določeno okno, v negativ. To je posebej prikladno pri branju daljših besedil na svetli podlagi.
Application Switcher
Če imamo na namizju odprta številna okna hitro nastane zmeda pri iskanju določenega odprtega programa. Z Application Switcherjem lahko hitro krožimo po predogledu odprtih oken in v trenutku aktiviramo želenega. Podobni vstavki so še Ring Switcher, Shift Switcher ter Scale.
Group and Tab Windows
Kot smo lahko videli na zgornjem videu, je mogoče odprta okna povezati v skupine in po skupini “listati” kot v knjigi. S kombinacijo tipk okna hitro zopet ločimo.
Animations
Vstavek Animations je še eden izmed tistih učinkov, ki naredijo namizje bolj realistično. Z njim lahko spreminjamo obnašanje oken na namizju - mnogi učinki za pomanjševanje, razpenjanje, zlaganje, zapiranje oken.
Potem so tu še razni bonbončki, ki nimajo posebne praktične vrednosti, pripomorejo pa k osuplim pogledom mimoidočih. Med te vstavke gotovo sodijo Snow (sneženje na namizju), Water Effect (vodne kapljice) in Paint Fire (z miško rišemo ognjene poteze, ki seveda realistično gorijo). S tem se seznam Compiz vstavkov še zdaleč ne konča, a jih v tem prispevku ne bom obravnaval, saj ni vodič.
Vtisi
V dokaj kratkem času je Compiz (Fusion) prišel daleč. V svet 2D namizij vnaša svežino in nove možnosti. Zaradi svoje odprtokodne narave in nekaterih pridnih uporabnikov se število novih vstavkov iz dneva v dan veča. Postal je dovolj stabilen za splošno uporabo na osebnih namiznih računalnikih, ki ne zahtevajo poudarjene stabilnosti. Eden največjih plusov Compiza je precej majhna poraba strojnih sredstev računalnika. V času pisanja proces compiz.real porabi 63 MB RAM-a, kar je manj kot spletni brskalnik Mozilla Firefox. Ko preklopim nazaj na običajno KDE namizje je kot da bi zamenjal nov avto za starega. Največje težave sem izkusil pri integraciji Compiza s KDE pultom (skrajno spodnja vrstica na namizju) za kar je verjetno kriv kakšen nadležen hrošč. Tudi prvi zagon OpenOffice.org-a se občasno s Compizom ne razume najbolje. Zaradi ogromnega števila slabo dokumentiranih funkcij in obskurnih nastavitev se novi uporabniki utegnejo zmesti. Projekt nujno potrebuje obsežnejšo dokumentacijo!
Še vedno niste prepričani ali bi poskusili Compiz Fusion? Tudi jaz sem se ga sprva izogibal v prepričanju, da je itak kič, ki ga ne rabim. Fant, kako sem se motil! Tudi pingvini so radi lepi.
12.10.2007
Pred kratkim sem se lotil prenove izgleda spletne predloge za osebni blog. Delo je sprva potekalo dokaj hitro in tekoče. V programu Quanta Plus sem pisal CSS in HTML kodo, s Firefoxom pa sem sproti preverjal svoj umotvor. Zadovoljno sem si že mencal roke, kako vse lepo in gladko dela nakar me Luka (soavtor tega bloga) opomni, naj preverim še stanje v drugih brskalnikih. Ah, seveda, kako sem lahko pozabil!? Konqueror - vse OK; Opera - vse OK; Internet Explorer 6 - ?&#%@\ WTF ??? Obupno! Še bolj obupno pa je bilo zamudno in mukotrpno prebiranje kode ter brskanje po domišljiji za morebitnimi idejami, kako narediti volka sitega in kozo celo. Ob tem opravilu zvoke sobe ni polnila prijetna glasba, ampak reka “internacijonal” kletvic. Zato sem prepričan, da je spletni skropucalnik IE zloben, seme zla in nočna mora spletnih razvijalcev.
Na koncu mi je le uspelo. Še dobro, da sem imel na voljo razširitev Firebug za Firefox. Firebug je izjemno uporabno orodje za razhroščevanje in urejanje HTML, CSS in JavaScript kode neposredno na spletni strani.
In še par besed vsem IE uporabnikom: za Božjo voljo, ali res ne morete zamenjati tega spletnega skropucalnika za dostojen brskalnik, čigar razvijalci se trudijo upoštevati spletne standarde in hodijo v korak s časom? Uporabljajte Opero ali pa Firefox, prosim vas! Billy G., če bi imel dovolj $$, bi te tožil za duševno trpljenje, ki sem ga prestajal, ko sem poskušal zadovoljiti muhe tvojega IE-ja.
Amen.
Dolgo časa sem se upiral pisanja o najbolj poznanem, najbolj razširjenem in najbolj uporabljenem kosu odprtokodne programske opreme, kar jo trenutno uporabljamo. O njej so se bile že prave vojne, tudi v naši družini, napisano je bilo že marsikaj, tako pozitivnega kot tudi negativnega. Da se sedaj, ko so bojne sekire bolj ali manj zakopane, ne bi spuščal v nove prepire, sem do danes molčal o Ognjeni lisici z pravim imenom Firefox. A po pogovorih z prijatelji in sodelavci sem ugotovil, da marsikdo ne ve pravih prednosti tega brskalnika oziroma se ne zaveda prednosti, ki jih prinaša.
Najbolj oglaševana prednost pravzaprav ni več prednost, saj jo ima že skoraj vsa konkurenca. To so zavihki. Marsikdo me je vprašal, zakaj so zavihki boljši kot pa nova okna. Odgovor je preprost – omogočajo hitrejše in bolj tekoče brskanje po spletu.
Primer: Berem opis mesta Londona. Ker tam še nisem bil, me zanima splošen vtis, rad bi pa kaj več izvedel tudi o posameznih znamenitostih. Ker je članek poln povezav na uradne strani teh znamenitosti, si jih s srednjim miškinim gumbom (oziroma „Odpri v novem zavihku“) odpiram kar znotraj okna, na katerem sem. Tako moje namizje ostane čisto, prav tako pa mi na novo odpirajoča okna ne jemljejo pozornosti. Vsebina se, medtem ko jaz berem originalen članek, nalaga tudi na vseh ostalih straneh. Ko tako končam z branjem prvotnega članka, grem lahko naprej na že odprte strani.
Za spremljanje novic prek spletnih časopisov imam na voljo dva načina. Prvi je stalno pregledovanje spletne strani, drugi pa je naročnina na RSS novice, kjer le-te prebiramo prek bralnika. Firefox omogoča še tretjo možnost, žive zaznamke oz. Live Bookmarks. Tu RSS vir shranimo kot zaznamek, nato pa se glavni naslovi samodejno osvežujejo, tako da s pregledom naslovov vidimo tudi spremembe vsebine. Tako nam ni potrebno stalno skakati na strani z novicami ali jih imeti stalno odprte, prav tako pa se nam v RSS odjemalcih ni potrebno prebijati prek številnih za nas nepomembnih naslovov. Preberemo lahko samo tisto, kar nas zares zanima.
Prijavljanje na strani, kjer je le-ta potrebna (spletno časopisje, forumi, družabne strani, administracija, e-mail računi,…) je s Firefoxom zelo lahka. Po prvi prijavi nas namreč brskalnik vpraša, če želimo shraniti uporabniško ime in geslo. V kolikor ga shranimo, nam bo nato avtomatsko ponudil geslo takoj, ko bomo vpisali želeno uporabniško ime.
Po spletu sedaj vedno manj surfamo v prvotnem pomenu, ampak vedno več iščemo. Informacije iščemo prek iskalnikov (Google, Yahoo,…) ali prek wiki strani (Wikipedia). Da nam za iskanje ni potrebno stalno odpirati osnovne strani lahko iskalni pojem pri Firefox-u vpišemo kar v za to namenjeno okence v orodni vrstici ter izberemo želen iskalnik. V kolikor le-tega ni navedenega, ga lahko sami dodatno dodamo in si tako priredimo brskalnik po lastnih željah in potrebah. Nekateri iskalniki imajo omogočeno predlaganje iskalnih pojmov glede na naš delen vpis, kar še dodatno pohitri iskanje.
Firefox je tudi zelo prilagodljiv in razširljiv brskalnik. Njegov videz lahko prikrojimo našemu trenutnemu razpoloženju z uporabo različnih tem. Njegovo funkcionalnost pa lahko razširimo in priredimo našim potrebam z uporabo razširitev. Dodamo lahko preverjanje črkovanja v domačem ali tujem jeziku, kar še dodatno olajša naše sodelovanje na spletu. Odstranimo lahko neprijetne oglase, izboljšamo njegovo varnost in hitrost, lahko pa ga spremenimo v predvajalnik glasbe ali FTP aplikacijo. Več o tem pa v prihodnjem poglavju.
5.09.2007
Večina vas verjetno ne ve, da že več mesecev traja trd boj med Microsoftom in OpenDocument Format Alliance. ODF (OpenDocument Format) je bil namreč 1. decembra 2005 sprejet kot OASIS standard, nato pa ga je 3. novembra 2006 kot standard za pisarniško programsko opremo spoznala tudi ISO organizacija in ga vpisala v svoje registre pod številko ISO/IEC 26300:2006. To je predstavilo grožnjo Microsoftu, katerega pisarniški program trenutno kraljuje na celem svetu. V odgovor je kot ISO standard prijavil njegov nov pisarniški format OOXML, privzeti format v MS Office 2007 pisarniškem paketu.
Format je doživel številne kritike na račun njegove odprtosti, ki si jo monopolist razlaga malce drugače kot pa ostali svet, pa tudi zaradi neupoštevanja že priznanih standardov. Pojavilo se je tudi vprašanje, zakaj svet potrebuje dva standarda z istim namenom in kakšno zmedo bo to sprožilo v pisarniškem programju. Namen standardizacije je v končni fazi poenotenje in ne razdruževanje.
Kritike je doživel tudi Microsoft, saj so njegovi uslužbenci prek e-mail sporočil podajali napačne informacije o datumih lokalnih srečanj in glasovanj. Prav tako je bil opazen tudi trend prijavljanja z Microsoftom povezanih podjetij v glasovalne organe posameznih držav.
2. septembra je v ISO/IEC organizaciji potekalo glasovanje za sprejetje OOXML po hitrem postopku. Format je bil zavrnjen, saj ni dosegel niti enega od dveh kriterijev, ki sta potrebni za sprejetje po tem postopku. Za sprejetje bi potreboval vsaj 66% glasov ZA in manj kot 25% glasov PROTI. Slovenija, ki je bila obvezana za glasovanje, se je pri glasovanju vzdržala.
S tem postopek ni končan. Microsoft se bo moral odzvati na nekatere komentarje, ki so jih države članice ISO organizacije tekom glasovanja podale. V kolikor bo to storil v ustrezni meri, bo njegov format sprejet kot standard. V kolikor bo zavrnjen, pa ga bo lahko ponovno prijavil na organizacijo, tokrat ne na hitri postopek ampak na običajnega.
Povezave
Zadnijč sem opisal klon znanih Lemmingsov, danes pa se lotevam klona prav tako stare in zloglasne igre Mario. Gre za igro z imenom SuperTux, kjer znanega Maria nadomesti v Linux svetu prav tako znani pingvin Tux.
Igra je, podobno kot pri igri Pingus, postavljena na otoke, vsak otok pa ima na voljo več različnih sob z nalogami, ki jih moramo opraviti, da lahko nadaljujemo po poti. V stabilni različici so nam na voljo trije različni otoki, vsak s svojimi nalogami. Razvojna, sicer nestabilna različica, pa poleg klasičnega ledenega sveta obljublja še nov, gozdni svet.
Naša naloga v vsaki sobi je, da živi in v določenem času dosežemo iglu, ki nam bo omogočil pot v naslednjo sobo. Pri tem se lahko (govorim za stabilno različico) premikamo samo v desno, kamera namreč ne zna slediti v levo (v desno lahko tečemo samo do konca ekrana). Premikamo pa se lahko naprej in nazaj, skačemo, se sklonimo in se spustimo v predor.
Tux lahko poleg omenjenih smeri tudi teče. Pri tem lahko skoči višje kot običajno. Na poti se mora na bolj ali manj miroljuben način izogniti vsemu, kar mu pride na pot, pri tem pa pobrati čim večje število zlatnikov. Na določenih mestih se skrivajo prijetna presenečenja: ščit, ki ga naredi na nekaj časa odpornega na sovražnike, ognjene kroglice, s katerimi lahko uniči nasprotnike na razdaljo, prav tako pa se lahko tudi poveča.
Ob prvem srečanju s sovražnikom Tux namreč ne umre ampak se pomanjša v mini Tuxa. Ob naslednjem srečanju pa nima več take sreče in izgubi eno življenje. Posebne sposobnosti, ki jih tekom potovanja odkriva, pa ga lahko povečajo nazaj v osnovno velikost in mu tako omogočijo preživetje novega bližnjega srečanja s sovražnikom.
SuperTux ni zahtevna igrica. Igranja se hitro naučimo, sobe so kratke in z nekaj spretnosti in refleksov hitro rešljive. Prav tako za svoje delovanje ne porabi veliko računalniških sredstev. Na voljo sta nam stabilna in razvojna različica igre. Slabost prve je, da ima manjše število sob ter posebnih sposobnosti, ki so Tuxu na potovanju na voljo, pri drugi pa lahko pričakujemo, da bo šlo zaradi nestabilnosti kaj narobe, postregla nam bo pa z novimi svetovi, nasprotniki in novo zgodbo. Sam razvojne različice še nisem preizkusil, tako da so to samo informacije, ki sem jih prebral na strani.
Za konec morda še zanimivost: avtor grafike je isti kot v igri Pingus, kar boste verjetno opazili tekom igranja obeh igric. Pa veliko uspeha pri premagovanju nalog!
Povezave
30.08.2007
Poletja je konec, dnevi se krajšajo, večeri pa daljšajo. Od dopusta je minilo že nekaj tednov in počasi že pričenjamo odštevati dneve do naslednjega. Tudi šolarji že pričenjajo iskati pozabljene šolske torbe ter opremo, ki sodi vanje. Da pa bi ta čas tem hitreje minil, sem se odločil poiskati in predstaviti nekatere odprtokodne igre.
Čeprav internet ponuja tudi kar nekaj zapletenih odprtokodnih iger, tako s strateškega kot tudi grafičnega vidika, pa bi za začetek predstavil nekaj bolj preprostega. Nekateri od vas se verjetno še spominjajo slavnih Lemmingsov, igre pri kateri smo morali na varno pripeljati določeno število delavcev, pri čemer smo imeli na voljo omejena sredstva. Sedaj je na voljo igrica Pingus, ki se šteje med klone originalnih Lemmingsov.
Tu namesto Lemmingsov vodimo do domovanja Tuxe, pingvinčke. Na začetku znajo samo hoditi. Hodijo v eno smer, ko pridejo do ovire pa se obrnejo v drugo. Zaradi tega se lahko zelo hitro zapletejo med dve oviri ali pa padejo s pečine. Tako jim moramo priskočiti na pomoč.
Na voljo imamo, tako kot pri originalni igri, kopače, rudarje, ustavljalce, minerje, letalce in plezalce. Seveda je vseh teh sposobnosti zgolj omejeno število, ki je odvisno od težavnosti naloge, ki jo morajo ob naši pomoči zaključiti. S spretnim kombiniranjem ukazov lahko nalogo končamo tudi z manj porabljenimi sposobnostmi, kot pa je bilo predvideno.
Sobe, torej naloge, so kratke, tako da je igra primerna za tistih nekaj minut odmora, ki si jih lahko privoščimo tekom našega dela. Tudi posebnih navodil ne potrebujemo. Samo nekaj spretnosti, hitrega razmišljanja in sklepanja ter predvidevanja nadaljnjih akcij je potrebno, da se stopnja zaključi.
Pri odprtokodnih igrah je pogost problem, da so igre okorne, počasne ali da se ne odzivajo na naše ukaze tako, kot bi si to sami želeli. Omenjena igra morda res nima tako sijoče grafike, kot smo jo vajeni iz raznih 3D streljačin, a konec koncev gre za drugačno filozofijo igre. Samo igranje potega gladko in brez zatikanja. Sam projekt morda resnično ne prekipeva od življenja, a tudi na pokopališču iger ni. Edina večja slabost je majhno število sob, torej nalog. Na voljo nam je namreč samo uvodnik, torej približno 20 sob. Obstaja pa še približno 160 delujočih soban, ki pa še niso povezane v skupno zgodbo. V prejšnji verziji so igralci lahko igrali tudi te sobe, v novi, pravkar izdani verziji pa to, vsaj za enkrat še ni mogoče.
Povezave:
17.07.2007
Protokol FTP (File Transfer Protocol) ni ravno nekaj, kar navaden smrtnik uporablja vsak dan. Oz. marsikdo ga uporablja, a se niti ne zaveda, da ga uporablja. Hkrati pa ga zavestno uporablja skoraj vsak, ki se ukvarja z izgradnjo svoje spletne strani ali ki mora pogosto prenašati večje količine podatkov prek mreže.
Najpogosteje se z njim srečamo, ko poskušamo na svoj računalnik prenesti kak program in nam strežnik na naš brskalnik pošlje gol seznam datotek s povezavami, mi pa nato prenesemo želene datoteke na naš računalnik. Tak način dela ponuja ravno prav možnosti za svoj namen, nikakor pa ne za dovolj za bolj zahtevnega uporabnika, ki si želi tudi kaj naložiti na strežnik.
Uporabniki Windows OS dobro poznamo vgrajeni program Raziskovalec (Explorer), ki normalno služi za urejanje datotek na našem računalniku, pa tudi na mreži. Raziskovalec pozna FTP protokol in se zna do oddaljenih FTP strežnikov obnašati, kot do lastnega diskovja. A kot sem že večkrat napisal na tem blogu ima Raziskovalec številne pomanjkljivosti. V primeru FTP odjemalca je boleče pomanjkanje možnosti in nastavitev.
Zato imamo na voljo odprtokodni, zastonjski program FileZilla. Osnovne smernice razvoja tega programa je, da naj ponuja temveč storitev, hkrati pa naj bo majhna, hitra, lahka in zanesljiva. In to tudi je. Omogoča nam komunikacijo prek protokola FTP, možnost prekinitve pretoka informacij in ponovne vzpostavitve le-te na mestu, kjer je bila povezava prekinjena, uporabniško določeni ukaze, detekcijo time-out-a, urejevalnik datotek tako na lokalnem računalniku kot tudi na serverju, podpora Proxy in Firewallu, SLL varnim povezavam, prikaz liste čakajočih datotek,…
Po namestitvi na računalnik vpišemo nastavitve za naš strežnik (na katerega se želimo povezati). Po povezavi se prikaže že iz Raziskovalca znan dvojni pogled - na levi strani imamo datotečni sistem na lokalnem računalniku, na desni pa datoteke na oddaljenem strežniku.
Prenos datotek pričnemo z že znanim postopkom poznanim kot “Povleči in spusti”. Na oddaljenem strežniku lahko tudi ustvarjamo in brišemo mape ter datoteke. Napake med prenosom, prekinitve povezave, zaseden in nezaseden prostor na strežniku ter druge informacije nam program sam izpiše v temu namenjen prostor, kar omogoča spremljanje dogajanja v komunikaciji med programom in strežnikom realno-časno.
Program sicer marsikoga ne bo zanimal, saj se s tem delom ne ukvarja. Hkrati pa je to eden izmed redkih odprtokodnih programov, ki mu jaz nisem našel šibke točke.
Še nekaj povezav:
10.07.2007
Včasih je lepo videti, da neka velika firma izdeluje dober program in ga trži brezplačno. Tako kot Adobe trži svoj bralnik PDF datotek. Program je dober, lep in uporaben. Služi svojemu namenu, branju PDF dokumentov, hkrati pa omogoča tudi številne dodatne možnosti, kot je sledenje povezavam znotraj dokumenta, njegovo tiskanje, celozaslonski prikaz,… Ima lepo obliko in eno veliko pomanjkljivost - kljub številnim izboljšavam je počasen in zelo rad sega po velikih količinah spomina.
Sumatra je njegova odprtokodna različica. Gre za majhen, lahek program, ki zvesto služi svoji osnovni funkciji - branju PDF dokumentov. Ima zelo malo funkcij, a nobene, ki bi oškodovala bralca. Se hitro zažene, porabi malo sredstev in je prenosna (lahko jo nosimo s seboj na USB ključku in uporabimo na kateremkoli računalniku, ki poganja Windows OS).
Dokumente lahko beremo in tiskamo. Upošteva zaščito dokumentov (ne odpira zaščitenih, če ne poznamo njihovega gesla). Omogoča povečavo in pomanjšanje bralnega polja, s čimer se lahko prilagodi potrebam bralca in njegovi strojni opremi.
Zaradi svoje hitrosti in majhnosti pa ji manjkajo nekatere precej priročne funkcije. Tako recimo ne omogoča sledenju povezavam, ne tistim, ki kažejo znotraj dokumenta in ne tistim, ki kažejo na spletne strani. Prav tako pogrešam celozaslonski način branja dokumentov. A slednjega zaradi svojega minimalističnega izgleda niti ne potrebuje - ima le eno orodno vrstico, pa še to se lahko po potrebi ugasne. Sumatra ima pa še eno, vsaj zame resno pomanjkljivost: ne omogoča iskanja po dokumentu. Ker moram pogosto brskati po številnih člankih in iskati razne ključne besede, me ta pomanjkljivost še najbolj prizadene. Prav tako Adobe-ov PDF Reader omogoča prikaz določenih svojih dokumentov kot prezentacijo, s samostojnim premikanjem prosojnic, efekti med tem prehodom in efekti znotraj same prosojnice. Sumatra tega ne omogoča, saj je njen prvotni namen branje besedila.
Kot je pogosto značilno za razvijajoče se odprtokodne programe pa se težavi z povezavami kot tudi iskanje znotraj dokumenta že odpravljata in avtor pričakuje, da bosta odpravljeni do izida naslednjih verzij.
Povezave:
28.06.2007
7-zip je orodje namenjeno izdelovanju in stiskanju arhivskih datotek. Po domače bi rekli, da z njim lahko “zazipamo” oziroma “odzipamo” dokumente, slike,… Vendar pa je format zip samo eden izmed številnih formatov, ki jih program lahko odpre oziroma naredi.
Osnovni format, s katerim zna 7-zip ravnati, je .7z. Dobro se razume tudi z bolj znanim in morda celo trenutno najbolj uporabljenim zip formatom, za katerega običajno uporabljamo plačljiv WinZip program. 7-zip pa zna ravnati tudi z arhivi tipa .gzip, .tar, odpreti pa zna tudi .rar, .cab, .iso, .arj, .lzh, .rpm, .deb, .nsis ter še nekatere druge.
Poleg enostavnega stitkanja datotek v arhiv imamo na voljo tudi dodatne nastavitve, ki vplivajo na hitrost stiskanja in velikost končne datoteke. To pride prav bolj naprednim uporabnikom, za osnovne potrebe so dovolj privzete nastavitve.
Morda je potrebno izpostaviti eno slabost, ki jo ima program 7-zip: pri stiskanju in razširjanju .zip datotek je počasnejši od njegovih plačljivih tekmecev. Na tem področju se je do sedaj sicer že precej popravil in se še vedno popravlja, a vseeno se mi zdi pravilno, da to slabost izpostavim.
Za konec pa še kaka prednost – format 7z omogoča bistveno hitrejše stiskanje in hkrati tudi manjšo končno velikost arhiva, kot pa tekmec WinZip. Tudi če stiskamo v format .zip bomo pri številnih tipih datotek opazili višji odstotek stisnjenosti, kot pri tem tekmecu. Omenil pa sem že, da lahko spreminjamo pogoje, v katerih program 7-zip deluje, s čimer vplivamo na končno velikost arhivske datoteke. Žal pa običajno boljše stiskanje pomeni tudi daljši čas celotnega postopka.
7-zip je odlična brezplačna odprtokodna alternativa demo verzijam plačljivih programov. Še posebej, ker v enem programu omogoča ravnanje z nekaterimi najpopularnejšimi tipi arhivskih datotek.
Povezave:
Naprej
Nazaj
