Objave v kategoriji 'Splošno'
20.11.2007
Ena glavnih gonilnih sil programov izdanih pod licencami, ki zahtevajo odprtje programske kode je družba. Družba, ki uporablja programe, ki ima pri tej uporabi težave in ki te težave objavi na za to namenjenih forumih in pogovornih skupinah. Družba, ki rešuje te težave, pomaga uporabnikom, izdeluje popravke in predlaga izboljšave. In v končni stopnji družba, ki jo sestavljajo programerji, ki aktivno sodelujejo na projektu, ki sprejemajo predloge, pregledujejo težave in jih odpravljajo. Ta oblika medsebojne pomoči med uporabniki, neposredna komunikacija med uporabnikom in programerjem ter fleksibilnost programerjev samih je eden glavnih dejavnikov, ki skrbi za naraščajočo popularnost odprtokodnih programskih rešitev. In kako sistem deluje v praksi?
Kot lahko vidite na blogu, redno uporabljam program za nadzor mojih financ. Za občutek varnosti uporabljam kodirano bazo zaščiteno z geslom. Nezaščiteno bazo lahko namreč odpre vsak, tudi če nima na voljo tega programa, s pomočjo urejevalnika baz. Program redno uporabljam že eno leto in v njem se je nabralo kar lepo število podatkov o transakcijah, računih v trgovinah, dohodkih in prihodkih.
Ker pa mi moja narava ne da, da se ne bi vsake toliko časa poigral z nastavitvami, sem se prejšnji četrtek igral z obliko datuma. Zaradi napake sem uspešno “sesul” program, žal pa so se nastavitve shranile v bazo in ko sem naslednjič poskusil zagnati program je le-ta le žalostno prikazal obvestilo o napaki in se zaprl.
Odšel sem na spletno stran programerja in tam našel pogovorno skupino, kjer lahko najdemo dodatne informacije o programu. Malce sem pobrskal po njej in ugotovil, da je nastavljanje datuma precej riskantno področje in da imajo številni uporabniki s tem težave. Nihče od njih pa ni uporabil kodirane baze, tako da je bilo reševanje teh težav precej lahko.
Tako sem tudi sam pisal pismo na skupino za pomoč in še isti dan mi je odgovoril avtor osebno. Ponudil je rešitev težave in jo vgradil v novo verzijo programa. Včeraj sem tako že lahko uporabljal mojo staro bazo podatkov. In to brez izgube sedaj že precej vrednih informacij.
To je le eden od primerov, zaradi katerih tako rad uporabljam odprtokodne programe. Seveda je vedno možnost, da je programer vase zagledan človek, ki ima edini na svetu prav. Lahko gre tudi za zafrustrirano in nesramno osebo, ki vas bo prav grdo napadla s kakimi RTFM izrazi. A taki programerji in programi ne uspejo in se ne prebijejo med širšo množico uporabnikov. Tu se, morda celo bolj kot drugje, kaže selekcija med smetano in plevelom.
Še kratek opis kako obnoviti tako bazo:
Odpremo Money Manager EX (verzija vsaj 0.9.2.0) brez da bi odprli pokvarjeno bazo. S pomočjo “Tools->Convert Encrypted DB” izberemo pokvarjeno zaščiteno bazo in jo pretvorimo/shranimo kot nezaščiteno. S pomočjo SQLite Database Browser-ja (o njem več v prihodnjih zapisih) odpremo bazo in v tabeli “INFOTABLE_V1″ spremenimo polje “DATEFORMAT” v pravilno obliko. Bazo shranimo, ponovno odpremo v Money Manager EX in shranimo kot zaščiteno “.emb”, pri čemer nastavimo geslo. Seveda je pametno še fizično izbrisati vse nekriptirane baze “.mmb”, ki so ostale na disku.
5.09.2007
Večina vas verjetno ne ve, da že več mesecev traja trd boj med Microsoftom in OpenDocument Format Alliance. ODF (OpenDocument Format) je bil namreč 1. decembra 2005 sprejet kot OASIS standard, nato pa ga je 3. novembra 2006 kot standard za pisarniško programsko opremo spoznala tudi ISO organizacija in ga vpisala v svoje registre pod številko ISO/IEC 26300:2006. To je predstavilo grožnjo Microsoftu, katerega pisarniški program trenutno kraljuje na celem svetu. V odgovor je kot ISO standard prijavil njegov nov pisarniški format OOXML, privzeti format v MS Office 2007 pisarniškem paketu.
Format je doživel številne kritike na račun njegove odprtosti, ki si jo monopolist razlaga malce drugače kot pa ostali svet, pa tudi zaradi neupoštevanja že priznanih standardov. Pojavilo se je tudi vprašanje, zakaj svet potrebuje dva standarda z istim namenom in kakšno zmedo bo to sprožilo v pisarniškem programju. Namen standardizacije je v končni fazi poenotenje in ne razdruževanje.
Kritike je doživel tudi Microsoft, saj so njegovi uslužbenci prek e-mail sporočil podajali napačne informacije o datumih lokalnih srečanj in glasovanj. Prav tako je bil opazen tudi trend prijavljanja z Microsoftom povezanih podjetij v glasovalne organe posameznih držav.
2. septembra je v ISO/IEC organizaciji potekalo glasovanje za sprejetje OOXML po hitrem postopku. Format je bil zavrnjen, saj ni dosegel niti enega od dveh kriterijev, ki sta potrebni za sprejetje po tem postopku. Za sprejetje bi potreboval vsaj 66% glasov ZA in manj kot 25% glasov PROTI. Slovenija, ki je bila obvezana za glasovanje, se je pri glasovanju vzdržala.
S tem postopek ni končan. Microsoft se bo moral odzvati na nekatere komentarje, ki so jih države članice ISO organizacije tekom glasovanja podale. V kolikor bo to storil v ustrezni meri, bo njegov format sprejet kot standard. V kolikor bo zavrnjen, pa ga bo lahko ponovno prijavil na organizacijo, tokrat ne na hitri postopek ampak na običajnega.
Povezave
17.04.2007
Preden se lotim prednosti in slabosti uporabe prostega, odprtokodnega programja, bi rad pokazal glavne značilnosti avtorjev in uporabnikov programov na tem področju.
Navadni uporabnik nima znanja o programskem jeziku, prevajanju programa. Nima interesa iskati rešitev problema, ki se pojavi ob uporabi programa. Želi si, da bi po inštalaciji program pričel uporabljati in bi le-ta deloval tako, kot si uporabnik želi. Ne želi se igrati z nastavitvami, prilagajati aplikacijo svojim potrebam in izkoriščati tako program kot tudi opremo do njenega maksimuma. Ne zanimajo ga licence, večinoma niti ideologija. Važno je, da deluje.
Programerji pa so povečini ljudje, ki jim je računalništvo konjiček. Program so napisali bodisi ker je plačljiva verzija predraga, bodisi, ker jim ne nudi dovolj opcij, bodisi ker ne deluje tako, kot bi si želeli. Poznajo tako svoj operacijski sistem, programski jezik v katerem pišejo kodo, svoje želje in svoj program. Važno je, da program deluje tako, kot si sami želijo.
Razlika med navadnimi uporabniki in programerji je v veliki meri povzročila govorice, da je nelastniška oprema slabo narejena, ima številne varnostne in uporabniške luknje,… Da je težka za uporabo, težko se je nanjo privaditi, je okorna in nelogična. A kot bom pokazal kasneje, ko bom predstavil nekatere odprtokodne programe, temu ni tako. Vsaj ne več. Obstajajo seveda še vedno določene pomanjkljivosti, na katere moramo računati in s katerimi se moramo sprijazniti, če želimo uporabljati prosto programje, a pogosto je to za navadnega uporabnika manjše zlo kot pa seči globoko v denarnico za podoben izdelek. Predvsem pa je uporaba licenčnega prostega programja legalna, zloraba licence lastniškega pa kazniva in vedno bolj tudi preganjana.
Pozabil sem omeniti še en sklop populacije, ki tudi vpliva na samo gledanje uporabnika na prosto programje. Tu imam v mislih predstavnike lastniške opreme, ki v prostem programju vidijo tekmeca in nevarnost. Nevarnost v obliki konkurence. V to skupino se ne želim spuščati, a omeniti jo moram zaradi govoric, ki jih sprošča in seje paniko med ljudmi. Vedeti je namreč potrebno, da s tem, ko pride na “trg” prosto programje, ki je dobro, uporabno in brezplačno, podjetja izgubijo določen tržni delež. Tega ne morejo enostavno zanikati in ker se je težko boriti proti brezplačni stvari je lažje onečastiti konkurenta. Pa čeprav s polresnicami, včasih celo neresnicami. Najpogosteje pa gre tu za izpostavljanje napak, ki jih ima prosto dostopni program, pa čeprav ima včasih lastniški tudi te iste napake.
A naj bo dovolj za sedaj. Več o prednostih in slabostih proste kode si boste lahko prebrali tu v naslednjih dneh, ko bom objavil tudi prve opise programov.
Na svetu obstajata dve vrsti programja: prvo, večini bolj znano je lastniško programje, drugo pa prosto programje. Obe skupini pa sta sestavljeni iz podskupin, a se v podrobnosti tu ne bi spuščal.
Lastniško programje je, kot sem že omenil, večini ljudi bolj poznano, saj ga vsakodnevno uporabljajo. Pomembno se je zavedati, da izraz lastniško programje ne pomeni izključno plačljive programe (Microsoft Windows) ampak tudi brezplačne (Microsoft Internet Explorer). Za obe podskupini je skupno, da izvorna koda programa ni v celoti na voljo ali pa je izdana pod takimi licenčnimi ali patentnimi pogoji, da jo je nemogoče popravljati, spreminjati, dopolnjevati ali pa uporabiti pri našem programu brez da bi kršili kakšno pravilo.
Prosto programje pa tudi lahko razdelimo na plačljivo in pa brezplačno podskupino, odvisno od licenčnih pogojev, pod katerimi avtor izda svoj program. Na voljo pa je izvorna koda programa, število pravic, ki jih ima uporabnik le-tega pa je bistveno večje. Pa je to edina razlika med obema glavnima skupinama?
Glavna razlika med lastniško in prosto programsko opremo je v sami ideologiji izdajatelja. Medtem ko je v ozadju lastniškega programja bolj materialistično gledanje je v ozadju prostega programja bolj socialni pogledi. Programer oziroma podjetje, ki se odloči za tako vrsto izdajanja programov običajno ne služi s samo distribucijo ampak z nudenjem sekundarnih uslug (pomoč, prilagajanje, učenje).
Prost, odprtokoden program je torej na voljo vsem in vsakomur, licence sicer so prisotne a dovoljujejo upravljanje s programom v katerikoli smeri si uporabnik želi. Podjetje, ki je program izdalo, pa živi in posluje bodisi ob pomoči donacij, bolj pogosto pa z nudenjem uslug, pomoči uporabnikom, bodisi s prilagajanjem programa specifičnim potrebam strank, migracijo iz drugega sistema, pa še bi se lahko našlo.
Lepo pozdravljeni na spletnem dnevniku posvečenem odprtokodnim programom, odprti kodi in ostalim sem spadajočim temam. Ko sem se prvič znašel za računalnikom se nisem prav veliko zanimal za to, kaj je na njem naloženo. Igrice, ki so mi bile ljubše kot pa črnobel MS-DOS ekran, sem našel pri prijateljih in jih na disketah prinesel domov.
Kasneje je prišlo drugačno, grafično okolje, poznano pod imenom Okna 95. Z Okni sem se pred tem že srečal, a so bila ta drugačna. Nove tehnologije so prinesle povezavo v Internet, hitrejši pretok informacij, ob tem pa tudi številne možnosti nelegalnega razpečevanja z avtorskimi pravicami zaščitenega programja. A takrat s tem še ni bilo nič narobe - no vsaj govorilo se o tem ni.
Velike programerske firme pa so kaj kmalu ugotovile, da jim nelegalna oprema pričenja nižati njihove dohodke, zato so se pričeli boriti proti širjenju le-te. Najprej precej neuspešno, kasneje vedno bolj uspešno. Bitke bijejo tako z uporabo zaščit proti kopiranju kot tudi na sodiščih.
A uporabniki še vedno radi uporabljajo piratske verzije programov. Bodisi ker se niti ne zavedajo, da delajo zakonsko prepovedan in preganjan prekršek, bodisi ker jim je škoda odšteti precejšen kup denarja.
Zadnji čas pa na spletu vedno pogosteje najdemo novo obliko programja, ki ga združuje zamisel, da naj bo prosto dostopen vsem ljudem. Pogosto avtorji programov poleg samega programa dajo na ogled tudi njegovo izvorno kodo, od koder tudi ime - odprtokodno programje. Prepoznamo jih lahko tudi po uporabi skupnih licenc. Ene izmed najbolj razširjenih so GPL (General Public Licence, tudi GNU GPL), BSD (Berkeley Software Distribution), MPL (Mozilla Public Licence) ter njihove različice.
V Sloveniji je od odprtokodnih programov verjetno najbolj poznan in razširjen Mozillin Firefox, večina pa nas je tudi že slišala za alternativni operacijski sistem Linux. Upam pa, da boste na tej strani našli še kakšne druge uporabne programe.
